Kaj se lahko naučimo od Italijanov?
Znano je, da je Italija številka ena v svetu na področju hrane, mode in dizajna. Kakšna pa je njihova dodana vrednost na zaposlenega? Tokrat sem (poleg uživanja v božanski pizzi, kakršne ne dobiš nikjer druge na svetu) poskušal opazovati Italijo tudi skozi bizinaizi očala.
Najbolj zanimivo mi je bilo to, da kraji (še posebej v južni Italiji) med 14. in 19. uro praktično izumrejo. Ljudje se umaknejo v svoje domove, trgovine in gostilne se zaprejo. Eden od razlogov za to je nedvomno vročina, ki zna biti v južnih krajih čez dan kar huda. Vendar se mi zdi, da je ta stil življenja tudi povezan s tem, da si ljudje enostavno vzamejo čas zase in za svoje družine. V sodobnem hitrem tempu življenja je praktično nemogoče najti čas zase in družino. Italijani si znajo ta čas izboriti. Spomnim se, da sva se z ženo lačna usedla v restavracijo (bilo je okoli 14. ure), pa naju je natakarica vljudno obvestila, da ne bova dobila nič (niti kozarca vode), ker imajo oni sedaj prosto. Ali bi se v preostali razviti Evropi kaj takega lahko zgodilo? V večini primerov bi gosta verjetno postregli, saj se gosta kar tako ne odslovi, seveda pa je tudi vsak evro v blagajni dobrodošel (šteje le dodana vrednost na zaposlenega). Ampak v Italiji znajo dati življenje na prvo mesto. V nekem filmu (imena se ne spomnim), kjer je poslovna ameriška dama imela dovolj New Yorka in odšla v Italijo na daljši oddih (in se tam seveda zaljubila v šarmantnega Italijana), je bil izrečen zanimiv stavek: “Vi Američani živite za to, da delate. Mi Italijani pa delamo za to, da živimo.” V tem stavku je veliko modrosti.
Kaj je torej več vredno? (1) Delati do onemoglosti in se pehati za denarjem, da si bomo lahko kupili materialne dobrine, za katere nas na vsakem koraku prepričujejo, da jih nujno potrebujemo za kvalitetno življenje. Ali (2) dati na prvo mesto življenje in se sprijazniti s tem, da doma nimamo najnovejše kolekcije jedilnega pribora (iz katerega itak jemo le na hitro pripravljeno hrano, ker za pripravo kvalitetne hrane nimamo časa).
Italijani se torej ne ženejo za vsakim evrom, rajši dajo na prvo mesto življenje. Zanimivo pa je, da Italijani znajo še kako dobro zaračanati svoje storitve. Ko delajo, delajo dobro in za to tudi dobro zaračunajo. Italijanski dizajn in storitve nikakor niso poceni… Predvsem pa znajo svoje storitve ustrezno predstaviti potencialnim kupcem (lahko bi rekli tudi, da znajo prodajati meglo). Znan je primer firme Illy, katere dodana vrednost na zaposlenega znaša prek 100.000 EUR (slovenske firme se v povprečju gibljejo med 25.000 in 30.000 EUR).
Kaj se torej lahko naučimo od Italijanov?
1. Ni važno koliko delaš. Pomembno je, da delaš s srcem in da delaš dobro (oziroma za dobrobit strank). Kvalitetna storitev in zadovoljne stranke so garancija za zaslužek. In dodana vrednost na zaposlenega bo temu primerna…
2. Delo ni prva, zadnja in edina stvar na tem svetu. Kvaliteta življenja se ne meri v zasliženih evrih, amapak v osebnem zadovoljstvu. Če se lahko posvetiš tudi stvarem, ki bogatijo življenje (hobi, družina, sprostitev,…), živiš lahko kvalitetno življenje. Pa še delo boš lahko opravljal bolje, saj boš imel več energije in svežih idej…
3. Ima kdo še kakšno idejo?
Bom moral še kdaj v Italijo… (( njam, pizza 🙂 ))
