Misli prvega pomladnega dne
Danes zjutraj sem šel na sprehod v Tivoli in s sabo vzel tudi fotoaparat. Seveda se ob zgodnji uri ni bilo mogoče približati mimoidočim na manj kot dva metra, ker mimoidočih enostavno ni bilo… 🙂 V objektiv fotoaparata sem uspel ujeti nekaj zelo zanimivih prizorov pomladnega prebujanja narave. Ki pa nam je vsem nekako spolzela mimo, ker imamo preveč opravka s spremljanjem trenutnega dogajanja v domovini in svetu… in s tem povezanih skrbi in strahov…
V teh dneh, ko se epidemija skrbi in strahov okoli koronavirusa stopnjuje iz ure v uro, okoli nas narava začenja nov ciklus rast in razvoja. Le kaj nam želi s tem sporočiti? Spodaj ponujam nekaj odgovorov. Sam se lahko odločiš, kateri ti je bližje… seveda pa lahko izbereš tudi več odgovorov… tukaj ni absolutnega pravila kaj je prav in kaj narobe…
a. V naravi je vse ciklično. Konec enega ciklusa pomeni začetek novega. In novi ciklus je vedno na višjem nivoju od prejšnjega. Ljudje pa smo nekako navajeni, da se vse razvija v neskončnost, da se ciklusi ne bi nikoli končali… Nikakor ne moremo sprejeti, da v naravi obdobju rasti in razvoja sledi obdobje razpada. In to obdobje je podlaga za začetek novega ciklusa. Ker novi ciklus lahko nastane šele, ko se prejšnji zaključi… Trenutno dogajanje v svetu bi lahko bilo obdobje razpada oziroma začetek konca nekega obdobja (ciklusa)… Zakaj bi se bali in bili v skrbeh, če prihaja novi, naprednejši ciklus? Če damo roko na srce, itak globoko v sebi nismo bili zadovoljni s stanjem zavesti zadnjih let. Čeprav imamo materialnih dobrin v izobilju, s(m)o ljudje v sebi čedalje bolj prazni… Naša zahodna civilizacija se je vrtela čedalje hitreje in samo vprašanje časa je bilo, kdaj nas bo vrglo iz osi… Očitno se pripravlja nekaj novega, na višjem nivoju… ker je to naravno…
b. V vesolju velja zakon nenehnega razvoja. Ne glede na to kaj se dogaja v svetu, narava vedno najde pravo pot za svoj razvoj. Četudi pridejo kakšne katastrofe, narava najde pot, da si opomore in zaživi naprej. Verjetno se še vsi spomnimo žledu izpred nekaj let. Danes po šestih letih se sicer posledice še marsikje vidijo, vendar narava živi naprej, na drugem nivoju. Drevesa, ki so preživela so danes še močnejša, kot takrat. Poškodovana pa so zaživela na novo tako, da so pognala nove poganjke, ki so nadomestili polomljene veje. Razpada SFRJ in osamosvojitvene vojne v Sloveniji leta 1991 se bomo spomnili samo pripadniki srednje in starejše generacije. Tistih nekaj dni je bilo definitivno zelo negotovih in težkih, vendar lahko vsi skupaj po skoraj tridesetih letih ugotovimo, da je tista situacija za prebivalce Slovenije pomenila korak naprej v razvoju. Tudi na osebnem nivoju je verjetno vsak od nas že doživel kakšen poraz ali katastrofo. Če se ozremo nazaj, bomo lahko ugotovili, da nas je tisti dogodek naredil močnejše, bogatejše. Bolj, kot je dogodek oddaljen, lažje ugotovimo, kaj smo se iz tega naučili. Razen, če nam ego ne dopušča takšnega načina razmišljanja in nas še leta in leta drži v negativnih čustvih, ki seveda ne prinesejo nobenega pozitivnega učinka… Če se je kdo odločil, da bo trpel, pa naj trpi… 🙁 Če torej pogledamo na trenutno dogajanje po svetu, lahko ugotovimo, da se dogajajo veliki razvojni koraki…
c. Človek se še sam ne zaveda kako majhen je. V sodobnem času je človek postal zelo zaverovan sam vase. Napredek znanosti in tehnologije je postal tako hiter, da ga komaj še dohajamo… Stavbe so čedalje višje, avtomobili čedalje hitrejši, računalniki zmogljivejši, umetna inteligenca že počasi prevzema človeške lastnosti,… Vsi uspehi na področju gospodarstva in tehnologije so povzročili, da smo postali preveč vsemogočni. Kmalu bi začeli razmišljati celo o tem, da smo gospodarji vesolja… Nič nas ni moglo ustaviti pred uničujočim pohodom nad naravo in samega sebe. Da o medosebnih odnosih sploh ne govorim. Potem pa pride mikroskopski virus, ki ga s prostim očesom sploh ne vidimo, in pretrese ves svet. Vsa tehnologija in znanost sveta ne more najti pravega odgovora na vprašanje, kako se obvarovati pred virusom… Mogoče pa si bomo sedaj ljudje morali priznati, da v vesolju obstaja še kaj kar presega celo najbolj napredne znanstvene in tehnološke rešitve… Ampak, to bo pomenilo, da si bo človek moral priznati, da je samo delček prahu v vesolju. Kar nas bo seveda naredilo skromnejše in duhovno bolj bogate… pa četudi se ne bomo mogli vsak mesec pohvaliti z najnovejšo tehnološko igračko…
d. Vse se nam zgodi z nekim dobrim razlogom. Ljudje zelo pogosto ožigosamo stvari, ki se ne dogajajo v skladu z našimi prepričanji, z negativnim. Tak pogled je zelo ozek. Vsak posameznik ima namreč drugačen pogled. Če propade naš največji konkurent na trgu, je to zanj slaba novica, za nas pa dobra. Po drugi strani pa stranke nimajo več možnosti izbire, kar je tudi za njih slabo… Kaj je torej absolutna resnica? Glede na zapisano lahko ugotovimo, da je zelo subjektivno presojati kaj je dobro in kaj slabo… Lahko pa se iz vsake “slabe” stvari kaj naučimo. Verjetno ima vsak od nas že kakšno izkušnjo, ko se mu/ji je zgodilo kaj “slabega” in se je čez nekaj časa izkazalo, da je to bilo dobro. Da smo se lahko iz tega nekaj naučili, prišli do določenega spoznanja. Če na primer izgubimo službo, je lahko to zelo dobro, ker nas nekje čaka nova služba, ki bo bolj uglašena z našo energijo. In če službe ne bi izgubili, bi lahko še dolga leta ždeli v tej službi, hkrati pa izgubili priložnost za novo službo (in nove izkušnje).Na tem mestu bi citiral Einsteina, ki je izjavil: “Problemov ne moremo rešiti na istem nivoju zavedanja, kot smo si jih zakuhali.” Aktualne dogodke v svetu torej lahko poskusimo izkoristiti za to, da si dvignemo zavedanje. In samo višje zavedanje in višja vibracija nas lahko popelje v bolj svetlo prihodnost…