Partnerski odnosi
Partnerski odnosi so vedno aktualna tema. Čeprav je o tem bilo napisanega že veliko, se mi zdi, da ljudje še vedno ne razumemo (ali pa nočemo razumeti) kaj partnerski odnosi sploh so. Danes sem prebral kolumno z naslovom “Moški, ki zapolni srce in vagino.” V kolumni samska avtorica razmišlja o tem, zakaj nima partnerja in raziskuje možnosti za to, da bi partnerja končno našla.
Zanimivih se mi zdi nekaj trditev oziroma tez:
1. ljudje stalno nekaj pričakujemo in ona pričakuje partnerja, ki bo zadostil vsem njenim kriterijem (takšnega, ki bo večinoma fenomenalen in samo občasno res beden);
2. pričakovanje naj bi bila edina radost, ki ženski (ali moškemu) ostane;
3. ženske imajo vagino in srce, ki želita biti zapolnjeni (po možnosti od istega moškega);
4. na koncu sestavka avtorica upa (v resnici se pa tega boji), da ji sanjski princ ne bo ubežal, takoj ko se ji bo približal.
Na zgornje štiri trditve bi podal svoj komentar. Osnova za moj komentar so izkušnje iz petnajstih let zakona in desetih let energijskega treninga.
1. Kdor pričakuje, da ga bo nekdo drugi osrečil, bo vedno nesrečen. Na tem svetu ni nič idealno (če si pod izrazom “idealno” predstavljamo stanje, ki popolnoma ustreza našim subjektivnim predstavam oziroma kriterijem). Hkrati pa je vse idealno (tako kot mora biti, pa če to nam prav ali ne). Prvi razlog zaradi katerega so ljudje samski (in osamljeni) so njihova napačna pričakovanja. Če torej pričakuejmo, da bomo srečali partnerja, ki se bo ves čas obnašal tako, kot bi mi želeli, tega ne bomo nikoli dočakali. Partnerski odnosi so idealen poligon za spoznavanje sebe. Ob nekom, s katerim živimo ves čas, lahko najlažje spoznamo kaj nas moti oziroma kaj nam gre na živce. Stvari nam ne gredo na živce zato, ker on(a) to počne, ampak zato, ker mi imamo tak pogled. Če se torej hočem znebiti slabe volje ob glasnem srkanju kave, moram jaz spremeniti svoj odnos do tega. Ne pa od drugega pričakovati, da se bo spremenil in nehal srkati kavo, ker to meni ni všeč…
2. Pričakovanje ne more biti edina radost, ki nam ostane v življenju. To namreč pomeni, da sploh ne živimo v sedanjosti, ampak fantaziramo kako bo lepo v prihodnosti, ko se bo nekaj zgodilo (npr. da srečamo sanjskega partnerja, ali zadanemo na lotu, ali…). Ljudje današnjega časa smo čedalje bolj nesrečni ravno zato, ker vedno pričakujemo da se bo zgodilo nekaj v prihodnosti. K temu nas na vsakem koraku nagovarjajo reklame, ki bi nam rade prodale košček sreče, ki je povezana z izdelkom, ki ga propagirajo. Če hočemo živeti srečno življenje, moramo živeti v sedanjosti in iskati radost v vsakem trenutku. Radost se skriva v nas in ne v zunanjih okoliščinah.
3. Srca nam ne morejo zapolniti drugi ljudje ali stvari. Srce lahko doživi vsakodnevno izpolnitev le tako, da najde stik s sabo in vsemogočno silo, ki nas je ustvarila (to lahko imenujemo Bog, Vesolje, Stvarnik, Energija,…). To lahko dosežemo tako, da si vzamemo čas za iskanje stika (sproščanje, meditacija, energijske vaje, molitev,…). Bolj pogosto bomo stik prakticirali, večkrat nam bo uspelo in več radosti bomo užili v življenju.
4. Pretirani focus komur ne koristi. Če se veliko ukvarjamo s stvarmi, ki jih pogrešamo, oddajamo negativno energijo, ki je povezana ravno s tisto stvarjo. Če torej stalno živimo v občutkih pomanjkanja partnerstva, je to vibracija, ki jo oddajamo. Vibracija, ki jo oddajamo, bo pritegnila nase situacije, dogodke in ljudi, ki bodo uglašeni s to vibracijo. Torej bomo še naprej občutili bolečino zaradi pomanjkanja partnerstva. Če nas je strah, da bo vsak potencialni kandidat za partnerja zbežal, se nam bo dogajalo ravno to. Če hočemo spremeniti svoje življenje, moramo spremeniti vibracijo, ki jo oddajamo. Kako to naredimo? Z vsakodnevnim treningom opuščanja starih miselnih vzorcev in polnjenja s svežo energijo.
Navedel sem nekaj razmišljanj, pa sem mi zdi, da še to ni vse. Partnerski odnosi so vsekakor tema, o kateri bo še treba pisati…
